Novice

Replika na oddajo na Valu 202

Sprehod po Zavodu za varstvo kulturne dediščine

Radio Slovenija 2, Val 202

sobota, 24. december. 2016, 11:05

IZPIS ODDAJE:

RADIO SLOVENIJA 2, 24. 12. 2016, VAL 202, 11:05 MAJ

VALERIJ (voditelj): O čakalnih vrstah se je letos veliko govorilo. Še eno res dolgo smo našli. V njej so tihi, potrpežljivi bolniki, ki imajo težave zaradi starosti, nepravilnih posegov ali vandalizma. Čakajo v vrsti za restavriranje in konzerviranje, za prenovo in obnovo. Čakajo, ker bi nam radi povedali svojo zgodbo. Nekaj podrobnosti o delu in načrtih Zavoda za varstvo kulturne dediščine vam bo s sogovorniki razkrila Tatjana Pirc.

TATJANA PIRC (novinarka): Generalni konservator dr. Robert Peskar predstavlja službo za kulturno dediščino, ki ima po Sloveniji 7 območnih enot.

DR. ROBERT PESKAR (generalni konservator): Mogoče se v delu te službe nekoliko konkretneje zrcalijo dejanske razmere na terenu, saj so konservatorji pravzaprav nenehno v stiku z lastniki kulturne dediščine in seveda tudi z ostalimi dejavniki, ki neposredno vplivajo na kulturno dediščino oziroma njeno stanje. No, to bomo pravzaprav v tej službi konkretno občutili že v odzivu lastnikov na razpis Ministrstva za kulturo, za sofinanciranje prenov. Resda sicer bolj s simbolnimi zneski. Razpis, mislim, da bo zaključen v januarju.

PIRC: Kakšni konzervatorsko – restavratorski posegi se nam obetajo? Poglejmo na terenu. Najprej Celje. PESKAR: Prva stvar, ki bi jo poudaril, so zelo dobre možnosti za obnovo gradu Podčetrtek, ki je danes zaradi nemarnih lastnikov v katastrofalnem stanju. Namreč podirajo se stropovi, štukature in tako naprej. Za nakup se resno zanima eden Indijec iz Anglije, ki ga zanimajo investicije v Sloveniji in ena od teh je tudi grad Podčetrtek, ki je zanimiv seveda z vidika ureditve gradu v hotel za petične goste. In to seveda ni edini grad, ki tega gospoda zanima. Potem dalje bo območna enota vse sile napela pri pripravi konzervatorskega načrta za Kartuzijo Žiče. Potem celostne prenove bo deležen tudi dvorec Lanovž, ki je tudi v katastrofalnem stanju. Torej namembnost se spreminja v medicinski center in bo seveda terjal precej bolj poglobljen interdisciplinarni pristop.

PIRC: Ljubljano pa bo zaznamovalo Plečnikovo leto, pravi dr. Robert Peskar.

PESKAR: Torej aktivnosti pri nominaciji Plečnikove dediščine na listo Unesco seveda niso še zaključene. Dela se bodo seveda konkretno tudi nadaljevala na samih spomenikih. Recimo na Šancah na Ljubljanskem gradu, kjer sodelujemo tudi pri razstavi. Potem na Plečnikovih tržnicah, v Križankah tečejo oziroma bo tekla prenova letnega gledališča. Zdaj od ostalih objektov bi mogoče omenil še obsežne prenove različnih vil, potem prenovo gradu Ig, se pravi ženski zapor, kjer tudi sodelujemo oziroma še bomo sodelovali. Zdaj na območju kranjske območne enote bodo tudi zanimive dejavnosti. Predvsem v prvi vrsti povezane z reševanje gradu Kamen, ki je zaradi slabega stanja pravzaprav ni dostopen in ogroža obiskovalce. V slabem stanju je tudi precej cerkva. Omenil bi recimo leseni strop pri cerkvi sv. Petra pa obočno konstrukcijo v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Potem moram omeniti tudi restavriranje freska na Blejskem gradu pa gotski freski v cerkvi sv. Nikolaja nad Moravčami. Zdaj na splošno ugotavljamo, da so bile gotske freske, ki so že od nekdaj priljubljen otrok ali pa najljubši otrok spomeniškega varstva, ki so bile v zadnjih letih nekako zapostavljene in seveda tovrstne akcije nas nadvse veselijo. Potem omenil bi še nadaljevanje postopkov za obnovo gradu v Preddvoru. Pa aktivnosti za pristopno prezentacijo srednjeveške naselbine Bašelj nad Preddvorom, ki je bila pred kratkim povod za organizacijo odmevnega simpozija o Slovanih.

PIRC: Strokovnjaki območne enote Maribor bodo sodelovali pri obnovi starega pokopališča in tržnice na Ptuju.

PESKAR: Sicer bo delo mariborskih kolegov bolj usmerjeno v reševanje gradov, kot so Bor, Negova, Slivnica pri Mariboru. Kolegi z območne enote Nova Gorica bodo seveda nadaljevali sodelovanje pri popotresni sanaciji nekaterih sakralnih objektov, ki so bili poškodovani v zadnjih potresih. Potem moramo omeniti sodelovanje z Občini Vipava pri pripravi prostorskih dokumentov za naselbinski spomenik Goče. Ta je bil v medijih že večkrat kot sporni primer omenjen. Potem sodelovanje z Občino Idrija pri posegih pri ohranjanju dediščine Unesco. Potem seveda tudi sodelovanje z Občine Komen, ki se intenzivira zlasti pri prenovi gradu Štanjel. Zdaj v Štanjelu neprestano nekako potekajo vlaganja in obnove tudi zasebnih zgradb, kar dokazuje, kako pravzaprav živo postaja to spomeniško naselje, ki je v prejšnjih desetletjih recimo malo stagniralo.

PIRC: V Novem mestu se bo začela prenova glavnega trga, ki je največji srednjeveški trg v Sloveniji. 

PESKAR: Nadaljevala se bodo tudi intenzivna pripravljalna dela za osnovanje največjega arheološkega parka v Sloveniji. To je arheološki park Situla v Marofu, na Marofu v Novem mestu. Potem v Novem mestu tudi pričakujemo, da se bo začela obnova najstarejšega narodnega doma v Sloveniji, to je Sokolski dom, kjer je tudi Leon Štukelj treniral. Zdaj kot zadnjo omenim seveda območno enoto Piran, kjer je v načrtu obsežna prenova Piranske punte. Kolegi se bodo angažirali tudi pri pripravi usmeritev za restavriranje dveh nedavno poškodovanih madon. Ena je seveda izredno dragocena mojstrovina 15. stoletja. Za vas pa bo mogoče še najbolj zanimiva problematika sečoveljskih solin oziroma za nas izredno sporna širitev portoroškega letališča. Zdaj na eni strani imamo seveda svetovni fenomen, se pravi enkratno sožitje narave in pa človekovega znanja, katerih rezultat je najboljša sol na svetu, s katero kuhajo najbolj znani kuharji, Jamie Oliver in tako naprej. Zato smo tudi začeli z aktivnostmi za vpis solin na listo Unesco. No, državni prostorski načrt pa ne predvideva nekih investicij, vlaganja denarja v soline oziroma v kulturni turizem z veliko začetnico, ampak seveda v širitev podpovprečnega letališča, tudi za slovenske razmere, ki bo seveda škodljiv za soline. Zdaj, ko omenjam že te konfliktne zadeve, bi pa jaz tudi mogoče omenil še to zakonodajo na področju gradnje objektov. Ker tukaj so res nekatere novele so dejansko z vidika varstva pa ohranjanja kulturne dediščine pravzaprav nesprejemljive. Zdaj namesto, da bi bilo varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v Sloveniji eden od strateških ciljev Republike Slovenije, ker sta seveda ključna za širši nacionalni identitetni kulturno, zgodovinski, družbeni, prostorski in končno seveda tudi za gospodarski pomen. Vemo, da se Slovenija vse bolj uveljavlja kot kulturno ekološka država, kar je definitivno glavni pogoj za razvoj turizma pa drugih sorodnih panog, ne, gremo zdaj popolnoma v drugo smer. Zdaj, lahko še rečem, turizem je pač ena od redkih dejavnosti v Sloveniji, ki vztrajno raste vsako leto. To pa seveda raste zaradi ustrezne infrastrukture, naravnih danosti in pa kulturno – zgodovinske podobe mest, naselij in pa kulturnih krajin. Zdaj mi smatramo, da pač trenutne razmere za vzdrževanje vsega tega niso dobre, zato bi seveda vsako dodatno poslabšanje na tem področju, se pravi tudi recimo z neustrezno zakonodajo, pomenilo trajno škodo za državo. Na to pa seveda mi, ki skrbimo za to dediščino, seveda ne moremo mirno pristati.

PIRC: Dr. Janez Kromar, direktor Centra za konzervatorstvo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, o izjemnih uspehih najmanjše enote tega centra, to je Znanstveno – raziskovalni inštitut.

DR. JANEZ KROMAR (direktor Centra za konzervatorstvo, ZVKDS): In sicer gre ustanovitev centra odličnosti za raziskave in inovacije na področju obnovljivih materialov in zdravega bivanjskega okolja, ki smo ga pridobili v okviru progama EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020. Skratka, mi smo po enem dolgem 4-letnem obdobju uspeli prepričati Evropo, da na katerem razpisu, natečaju, je od začetka sodelovalo 170 enakih inštitucij, kot mi, na koncu smo pač premagali skupaj s koprsko univerzo, ki je pač vodilni partner v tem projektu, vse in pridobili iz Evrope 15 milijonov, nacionalni delež bo pa 30 milijonov. Skratka, gre za 45 milijonov raziskovalnih sredstev, ki bodo porabljene v naslednjih petih letih. Sedež te inštitucije bo verjetno v Izoli. Zaposlimo pa že v naslednjem letu približno 67 odličnih znanstvenikov, to se pravi 67 doktorjev znanosti. Delamo pod mentorstvom drugega največjega inštituta na svetu, to je Fraunhofer iz Nemčije. Še enkrat pravim, gre za izjemen in pa prelomen projekt. Hkrati smo pa ob tem oblikovali nek živ laboratorij, v katerega se je ta trenutek že vključilo 63 največjih slovenskih firm s področja lesa ali pa tiste, ki imajo pač z lesom opravka. Tako da na področju lesa se nam obetajo resnično očitno boljši časi. Drug projekt, ki smo ga pridobili, je pa iz, je pa evropska raziskovalna infrastruktura za dediščinsko znanost. Združuje 18 držav članic in sicer ustanoviteljic. Je pa v njem preko 80 svetovno znanih inštitucij, med katerimi je tudi naš raziskovalni inštitut. Raziskovalna infrastruktura bo uporabnikom preko nacionalnih središč nudila najnovejšo znanstveno opremo in znanje v obliki štirih laboratorijev. Mi kandidiramo za mobilni laboratorij. Sedež bo pa lociran v Firencah. Še enkrat poudarjam, da naš inštitut je zelo majhen, vendar smo s temi kadri, ki jih imamo, uspeli pač enakopravno sodelovati v vsem tem evropskem rivalstvu, ki ga že dobro poznate.

PIRC: Ko smo se pogovarjali o delu Centra za preventivno arheologijo, nam je dr. Kromar povedal, da na območju državnih prostorskih načrtov naredijo preventivne raziskave. Aktualni primer pa so Hoče pri Mariboru, kjer naj bi nastalo industrijsko središče.

KROMAR: In kolegi so ocenili, da je bil to izjemen uspeh, da smo mi oktobra, ko smo dobili v hišo to naročilo, v 14-ih dneh uspeli lastnike motivirati, jih pisno obvestiti, jih zainteresirati in hkrati dobiti dovoljenje, da so nas spustili na zemljišče. Ampak ne samo to, pustili so tudi seveda, da to zemljišče pregledamo arheološko. Gre za 75 hektarov veliko območje, ki smo ga obdelali v 14-ih dneh. Rezultati ta trenutek, arheološki, še niso znani, bodo pa v naslednjem letu. Nedvomno bodo pomenili tudi, bi rekel tudi en veliko obseg izkopavanj. Kot veste, da na slovenski zemlji tako rekoč ne morete zakopati, ne da bi našli vsaj Rim, če ne že kakšno starejše obdobje. Na tej površini 75 hektarjev pa je to na Štajerskem pa seveda absolutno je. Mi v istem času izvajamo še en tak projekt. In sicer gre za letališče Jožeta Pučnika, kjer gre pa za 510 hektarjev, ki jih ta trenutek raziskujemo. In sicer bo površina celotnega, veste, da gre za razširitev letališča, velika 1.700 hektarjev. Tudi tukaj smo uporabili ta isti pristop do ljudi. In tukaj mislim, da gre za ravno dokaz, da je služba sposobna seveda na, tudi na terenu najti v kratkem obdobju dostop, najti dialog, da uspe tako delo, ki je prej zahtevalo bi rekel leta priprav, izpeljati tudi v nekaj tednih. Drugače pa Center za preventivno arheologijo bo v naslednjih petih letih moral opravljati eno veliko nalogo, ki sem jo napovedal že v lanskem letu. In sicer po pogodbi, ki smo jo podpisali z Arsom, mora izpeljati celotno obdelavo arheoloških artefaktov, ki smo jih izkopali na slovenskih avtocestah. To gre za ogromen obseg, za ogromne številke. Hkrati moramo pa izdati tudi za vsako izkopavališče tudi poseben, se pravi zvezek, katalog, v katerem bo to seveda vse opisano. Dars je to pogodbeno se obvezal, da bo to tudi financiral, mi pa izgleda, da bomo to tudi izpeljali. Gre za izjemno nalogo, veliko in ko bo to pač končano, bo seveda javnost dokončno seznanjena, kaj je na slovenskih cestah pravzaprav bilo. In jaz lahko samo to rečem, da to, da bo arheologija pisala absolutno novo zgodovino Slovenije.

PIRC: Pri ohranjanju naše kulturne dediščine ima pomembno vlogo tudi restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po laboratorijih in ateljejih nas je popeljala Barbka Gosar Hirci, ki vodi oddelek za štafelajno slikarstvo.

BARBKA GOSAR HIRCI (vodja oddelka za štafelajno slikarstvo, ZVKDS): Če vidite samo slikico, deluje vam kako? Precej rumenkasta je, a ne, in v bistvu barve so dejansko zastrte in iz tega pač restavrator sklepa, da je na sami površini, da se nahaja lak. Medtem ko ti temni madeži, ki so tukaj okrog, to so pa retuše. To pomeni, da so bili naknadno izvedeni neki popravki. Zgodi se tudi, da včasih dobimo v roke kakšno sliko, ki je povsem intaktna, ampak se na področju signature nekaj dogaja. Ali je tak temen madež. In to daje sum na to, da je bila signatura zbrisana in pripisana nekomu novemu ali pa pač popolnoma zbrisana, da se je nekaj dogajalo na tem področju. To je tak najbolj osnoven pogled v samo umetnino. Pogledamo jo tudi zadaj in dejansko na tej sliki ne vidimo nič dramatičnega, tudi pač če bomo kasneje, bomo pogledali z vidno svetlobo, tudi sam podokvir deluje originalen. Kljub temu, da ta slika je locirana na gradu Brdo, iz te inventarne številke vemo, da gre za sliko iz Narodne galerije, ker je oznaka NG. In potem lahko tudi kontaktiramo z njimi, dobimo vse podatke in tako naprej. Restavrator mora tudi shraniti, če gre za restavratorske postopke, vse te dokumentarne elemente mi rečemo. Zdaj pa, če sliko spet obrnemo nazaj, v bistvu s prostim očesom ne vidimo, kaj se je na tem mestu.. prej ste videli z UV svetlobo, da so neki temni madeži, medtem ko s prostim očesom se ne vidi. Dobro, jaz recimo vidim tukaj neke flekce, a ne, ker je v bistvu manjkala barvna plast, ampak nekdo, ki ni vešč v tem, tega ne bo videl.

PIRC: Slike si podrobno ogledujejo tudi s pomočjo UV svetlobe, v laboratoriju pregledujejo vzorce in na ta način ugotavljajo, kaj se je v stoletjih dogajalo z umetninami. Zoja, Andreja, Liza in Emina so nam predstavile svoje delo. Slika, ki smo jo občudovali v enem izmed ateljejev, je na primer na njihovi operacijski mizi že eno leto.

ZOJA, ANDREJ, LIZA, EMINA: Trenutno mi restavriramo dve sliki, to zdaj govorim na našem oddelku, iz koprske stolnice. In to sta dve deli od Vittora Carpaccia in gre za vrata renesančnih orgel, ki žal niso ohranjene, iz koprske stolnice. Tako da gre za sliki podobnega formata. Eno krilo je bilo uničeno, drugo je, na srečo našo, ohranjeno. In zdaj so, pač v naših ateljejih imamo zdaj to čast, da jih restavriramo. In seveda s tem tudi odgovornost. Tole, kar zdajle vidite, je slika v fazi kitanja. Pa rečemo temu malo lepše dopolnjevanje manjkajočih slojev barvne plasti. Se pravi vse te bele površine, ki jih vidite, to je odpadna barvna plast, ki jo pač nadomeščamo s klejno - krednim grundom. Potem nas pa čaka samo še retuša in to je tista najlepša faza konzervatorsko – restavratorskega posega. Seveda pred tem, moram poudariti, da to sliko delamo že eno leto, eno leto se že dela na tej sliki, da smo jo pripeljali do te faze, v kateri jo vidite zdaj. Ta slika je bila prekrita z veliko sloji lakov starih, umazanije, starimi retušami, tudi preslikavami. In vse te sloje je bilo potrebno odstraniti, da smo se nekako prebili dobesedno do originalne Carpacciove palete, ki jo tukaj vidite. Mogoče vam deluje malce temno, ampak če bi slike videli prej, bi vedeli za kakšno hudo razliko gre. To je slika, ki meri 4 metre približno, tako da je treba vse te postopke izvajati v več delih in je to kar težavno. Tukaj so v bistvu pri samem čiščenju prišle ven zelene, ki prej niso bile vidne. Res, to so taki kontrastni primeri, da... recimo tukaj. In to so v bistvu bili vse neoriginalni laki. Dokazano neoriginalno, tako da... ja, v bistvu moramo reči, da so se vseeno na nek zelo spoštljiv način obnašali do umetnin. Da v bistvu so imeli spoštljiv odnos do teh. In pač ker niso zaupali svojemu znanju, jih dejansko niso šli čistiti, ampak so pač polakirali. Lak je pa v bistvu zaščita samih barvnih plasti, tako da ne vpliva degradacijsko na samo barvno plast. Če pogledamo 500 let nazaj, koliko je bil onesnažen zrak, ali pa danes, je lakiranje, ja, zelo priporočljivo. In ta del bom dopolnili s platnom, da bo, da se ne bo videl tale spodnje platno, ki smo ga uporabili za podlepljenje. S tem bomo zaščitili spodnje platno pred vsemi nečistočami, ki se bodo nabirali. Pa če bo kdaj potreba, da bodo slike izven okrasnih okvirjev, se bo tudi potem tole videlo in bo primeren za prezentacijo.

PIRC: A se vam kaj roka trese, ko po taki umetnini praskete?

ZOJA, ANDREJ, LIZA, EMINA: No, že toliko časa delamo na njej, da smo se že malo navadili. Ampak na začetku leta je pa kar bilo malo treme. PIRC: Mojstra in 16. stoletja Vittore in Benedetto Carpaccio, oče in sin, ki sodita v sam vrh slovenske likovne dediščine, bi bila verjetno zadovoljna in hvaležna, če bi videla, kar smo videli mi. VALERIJ: Za to, da ste slišali to, kar ste slišali, pa je poskrbela Tatjana Pirc. Po Zavodu za varstvo kulturne dediščine smo se sprehajali v zadnje pol ure.

REPLIKA

Spoštovani dr. Peskar,

v podjetju, ki ga vodim smo bili opozorjeni na radijsko oddajo na Valu 202, katere gost ste bil tudi Vi. Z zanimanjem smo v klipingu prebrali Vašo razlago o "podpovprečnem portoroškem letališču". Naj Vam v uvodu povem, da sam nikoli ne komentiram, vsaj javno ne, stvari katere ne spoznam oz. se o njih pred tem ne poučim! Drznil si Vam bom malo razširiti Vaša obzorja o "podpovprečnem portoroškem letališču".

Portoroško letališče je kot eno redkih podjetij v Republiki Sloveniji v letu 2015 dobilo bonitetno oceno odličnosti. Kar pa se tiče Vaših navedb v oddaji glede bodoče, za Vas zelo sporne širitve portoroškega letališča , spoštovani dr. Peskar, smo prepričani, da pravzaprav ne veste o čem govorite! Letališče ne posega in ne bo s svojim prihodnjim razvojem posegalo v sečoveljske soline! Ravno nasprotno! Sodelovanje med letališčem in solinami oz. krajnskim parkom je zelo korektno! Vi kot zagovornik ohranjanja kulturne dediščine bi morali verjetno to celo vedeti. Zadnja leta se vsa obnova nasipov in še česa drugega v solinah skoraj vsakodnevno odvija preko letališča. Da se ta dela nemoteno izvajajo, pa to omogočamo ravno na letališču, kjer se še kako zavedamo pomena kulturne dediščine sečoveljskih solin. In ne samo solin, tudi ostale bogate kulturne dediščine na tem območju. Da je temu tako, si lahko to pogledate na naši internetni strani, ter FB, kjer boste lahko videli vse dogodke, ki smo jih na letališču do sedaj organizirali in so med drugim povezani tudi s kulturno dediščino. Med drugim vhod v letališče krasita restavrirana rudniški vagon ter solinarski voz... Mi, ki živimo na tem območju to udejanjamo praktično in konkretno in ne teoretično iz varnih ljubljanskih uradniških stolčkov.

Svoje misli bom zaključil s tem, da me res ne more prav nič več nič presenetiti, da se bo nadaljnji prepotreben razvoj letališča Portorož zaradi načina nepoznavanja (mogoče celo namernega nagajanja!?) delovanja in razvoja le še dodatno zavlekel, v kolikor bo uradniška naravnanost takšna kot je bila razbrana v radijski oddaji na Valu 202.

Žal je slogan, ki je obešen na nekaterih ministrstvih, da naj bo birokracija v pomoč državljankam in državljanom Republike Slovenije, ter gospodarstvu le mrtva črka na papirju!

Kot izziv pa Vam dajem pobudo, da pričnete konkretno končno razmišljati kako zaščititi propadajoče solinarske hiše za katere nas naši letalski gostje večkrat sprašujejo, če so hiše poškodovane še iz časa druge svetovne vojne oz. vojne za Slovenijo in zakaj se tak biser ne obnavlja?!

Mogoče pa so tudi pri obnovi hiš v ozadju interesi, kot pri letališču, da vse skupaj propade do svojega bridkega konca in si ne zaslužijo svojega obstoja!

V kolikor pa Vam spoštovani dr. Peskar, Vaš dragoceni čas dopušča, Ste vljudno vabljeni k nam na letališče, kjer Vam bomo z veseljem argumentirano in strokovno predstavili naše delovanje, ter prihodnjo razvojno naravnanost.

S spoštovanjem,

Robert Krajnc

Direktor

Aerodrom Portorož, d.o.o.